Problem zaposlovanja zaradi lagodnega življenja študentov

So ti posamezniki nesposobni? Morda ti posamezniki nimajo primerne izobrazbe ali pa ti posamezniki enostavno nočejo delati? Vse to bi se lahko spraševali skeptiki, ki v varnem naročju svojega delodajalca služijo svoj vsakdanji kruh.

Pred kratkim smo se zbrale prijateljice iz faksa, s katerimi se dobimo enkrat na teden na večerji, ki si jo še vedno plačujemo s študentskimi boni, z namenom, da se med seboj pogovorimo o aktualnih tematikah, ki se nas tičejo oziroma zanimajo. Tokrat je bila tema zaposlovanje in problematika povezana z njo med nami in v naši okolici. Ena od kolegic je namreč tik pred zagovorom diplome, vendar si ne upa diplomirati, ker ve, da bo tako izgubila status študenta. Z izgubo statusa študenta pa bi tudi izgubila svoje delo, ki ga v nekem podjetju opravlja že dobra tri leta, se pravi skoraj celo svoje študijsko obdobje.

Kako je možno, da se moja prijateljica boji za svoje delo, če svojemu delodajalcu dokazuje, da je zaupanja vredna, pridna in sposobna delavka že dobra tri leta? Kaj ni to največ, kar lahko delodajalec od svojega zaposlenega pričakuje? Lojalnost nekemu podjetju in delavnost sta nadpomenke vsem ostalim lastnostim, ki so še pomembne za dobro sodelovanje zaposlenih z njihovimi delodajalci. Kaj je torej tisto, kar prijateljičinemu delodajalcu preprečuje, da redno ne zaposli moje prijateljice. S prijateljicami smo si glavni problem zaposlovanja in tudi glavni problem pri situaciji moje prijateljice in njenega delodajalca razložile tako, da problem tiči v načinu ureditve zaposlovanja in dela v celotnem ciklu zaposlovanja. Napaka je že v tem, ker se delo namesto svežim diplomirancem daje študentom. Študentom zato, ker so oni najcenejša delovna sila v primerjavi z rednim delavcem, ki za delodajalca predstavlja velik strošek. Zakaj bi torej kdorkoli dajal delo rednemu delavcu, ko pa lahko privarčuje ogromno denarja na študentu in od njega dobi enako ali celo več kvalitetnega dela.

Nadaljevanje